V slovensko Istro naj bi artičoke prišle iz Beneške republike v 15. stoletju, sam izvor rastline pa se največkrat povezuje z Arabci, ki naj bi prinesli prva semena v Sredozemlje, kar naj bi dokazovalo tudi ime »al harshuff« – v italijanščini »carciofo« in španščini »alcachofa«. Ime v angleščini, francoščini in nemščini, od koder je povzeta tudi slovenska beseda, izhaja iz stare latinske italijanščine »alcocalum«, »articocalus«, »articiocco« ali »articoca«. Artičoke sicer poznajo po vsem svetu, gojijo jih vse do Severne in Južne Amerike ter Kitajske. Največja izvoznica je Italija, kjer jih pridelajo 400.000 ton, sledita Egipt in Španija. V Sloveniji se jih pridela malo, nekaj več kot tono na leto, in še te zgolj v slovenski Istri, čeprav ima ta v kulinariki in zdravstvu izredno cenjena rastlina potencial za gojenje tudi drugod po Sloveniji. Izmed 30 različnih vrst artičok sta v Sloveniji najbolj znani sorti romanesco oziroma chianti, ki ima značilne velike cvetove in se pri nas v trgovskih centrih in na tržnicah pojavlja že marca, ter domača avtohtona artičoka, ki so jo, ker je pridelajo največ v Strunjanu, poimenovali kar strunjanska artičoka ter ji tako kot kakiju posvetili celo praznik. Strunjanska artičoka sicer še ni vpisana v sortno listo, tj. uradni seznam sort kmetijskih rastlin, ki so zaključile postopek vpisa v sortno listo v Republiki Sloveniji, so pa na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem z analizo DNK že ugotovili, da strunjanske artičoke res predstavljajo svoj genski bazen, ki je najverjetneje nastajal zadnjih sto let in več.
Strunjanski »aborigin« kot kralj kakijev in artičok
Franca Giassija iz Strunjana imajo mnogi za strunjanskega kralja kakijev in artičok. Zase pravi, da je tako kot artičoka strunjanski »aborigin« in je najbolj zaslužen za to, da sta tako kaki in artičoka dobila svoj praznik. Kot ustanovitelj in predsednik Turističnega društva Salinera iz Strunjana je namreč želel, da bi za kaki, kasneje pa še artičoko zvedelo čim več ljudi s celine, kot pravijo območju za Črnim Kalom pravoverni Istrani. »Leta 1990 sem začel saditi kakije. Takrat jih ni nihče povohal, zdaj ga ima pred hišo že praktično vsa Slovenija. Podobno je z artičokami. Prvi praznik smo organizirali pred desetimi leti, zdaj je povpraševanja po strunjanskih artičokah vedno več. Tudi zato, ker imajo specifičen okus. Čeprav so nekoliko manjše kot gojene z italijanskih plantaž, so boljšega okusa. Razlika med lepo uvoženo in istrsko artičoko je enaka razliki med gojenimi in divjimi šparglji,« razloži Giassi in vehementno doda, da »naša strunjanska artičoka še nima imena. Podobna je sicer artičokam z otoka Sant Erasmo v beneški laguni, vendar imajo italijanske bolj špičaste cvetove.« No, kasneje malce potoži, da letos praznika artičok ne bo, ker je vreme preveč neugodno, kar se je zgodilo že drugič, odkar se slavi praznik te čudovite in zdravilne rastline. A kljub praznični promociji artičok v istrski kulinarični ponudbi praktično ni, tudi ko je sezona. »Če bi bila sladka kot kaki, bi bilo morda drugače. Zakaj se ni prijela, ne vem, čeprav je zelo zdrava,« pove Franco Giassi na svoji njivi, ko se premaknemo nekaj metrov za hišo. Večino artičok proda zadrugi Agraria, nekaj malega lokalnim gostincem, ostalo pa na prazniku artičok in turistom na svoji kmetiji. Letos bo letina sicer dobra, vendar rast zaradi preobilice dežja zaostaja. Lani ob tem času so praktično vse artičoke že pobrali in prodali.
Artičoka je nežna rastlina
Razlog, zakaj je artičoka še vedno rastlina, ki največ uspeva na domačih vrtovih in jo imajo bolj kot ne vsi le za osebno uporabo, naj bi se po besedah Jane Bolčič skrival tudi v tem, da je artičoka rastlina, ki ne prenese nizkih temperatur. Le do minus pet stopinj Celzija. »Leta 1996, ko je bila huda pozeba, so bili mladi nasadi artičoke povsem uničeni,« pravi svetovalka specialistka za zelenjadarstvo na Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica. Zato jo lahko gojijo le na izredno ugodnih mikroklimatskih legah, mladi nasadi pa potrebujejo tudi namakanje v sušnih poletnih mesecih. Zakaj je tudi na menijih v restavracijah po slovenski Istri redko prisotna, pa Bolčičeva vidi razlog v tem, da trgovci ne znajo ravnati z občutljivimi cvetovi. »Delajo napako, ker je ne prodajajo tako kot na primer v Italiji na tržnicah v šopkih, ki so v vodi, podobno kot se prodaja divje šparglje. Če ni v vodi, postane artičoka vlaknasta in je ljudje ne marajo. Obrana mora biti pravi čas, ker je nežna rastlina.« To, da se domače vijoličaste strunjanske artičoke veliko bolje prodajajo kot gojene italijanske, pove tudi Patricija Pirnat, vodja pridelave v KZ Agraria Koper. »Ko pridejo v naše trgovinice, jih takoj razgrabijo. Vendar jih je žal malo,« pravi Pirnatova. Zato bi radi v Agrarii spodbudili čim več kmetov, da bi artičoke začeli saditi bolj intenzivno. S tem namenom so se povezali z Univerzo na Primorskem, da bi dokazali, da gre res za avtohtono rastlino, in jo kot takšno vpisali v sortno listo. To jim utegne celo uspeti, saj so analize, ki so jih opravili na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, pokazale, da gre pri strunjanski artičoki res za posebno sorto.
»Genetsko profiliranje DNK smo opravili na 33 vzorcih artičok. Od tega smo 29 vzorcev nabrali pri različnih pridelovalcih strunjanskih artičok iz Slovenske Istre in jih nato genetsko primerjali s štirimi znanimi italijanskimi sortami (carciofo romanesco, violetto di romagna, romolo, emerald). Genetska analiza je pokazala, da se strunjanska artičoka zelo razlikuje od komercialno dostopnih sort,« pravi Dunja Bandelj, vodja projekta. Sicer se je tudi znotraj strunjanske skupine artičok pokazala genetska raznolikost, ki pa je najverjetneje posledica različnih praks razmnoževanja ter izmenjave sadilnega materiala med pridelovalci. »Ne glede na to pa smo z genetsko analizo pokazali, da strunjanska artičoka predstavlja svojo edinstveno dednino, ki jo bo treba v nadaljevanju sistematsko proučiti in okarakterizirati,« doda Bandljeva. Eden tistih, ki se artičokam posvečajo tako na znanstvenem področju kot v praksi, je Matjaž Sakelšak iz Svetega Petra nad dolino Dragonje. Je edini, ki je artičoki posvetil svojo diplomo na Univerzi na Primorskem in jo tudi začel saditi. Trenutno ima v obdelavi njivo s 500 sadikami, na leto jih pridela za zdaj skromnih 50 kilogramov, vendar namerava nasade še širiti. »Povpraševanje je, ni pa še tako, da bi človek rekel, da bo namesto oljk posadil artičoke. Ampak kljub vsemu zgodba že postaja tržno zanimiva,« pravi Sakelšak.
